V zadnjem času je zarad fuzbala precej hrvaških navijačev prečkalo slovenijo. Tale je pa švicarski hrvat.
Ne vem zakaj jih kdo ne vpraša v kateri državi so.
Saj vem, da na ladjah in čolnih moraš imet svojo zastavo zadaj in potem še zastavo gostujoče države.
Ampak tole, mogoče je pa mislu, da je že na hrvaškem, ker še ni vinjet.
Skoz sem težil sladoledarjem, da bi paradajzev sladoled, saj je paradajz sadje. Imajo 30 vrst tega pa ne. Šlo je bolj za hec, potem sem malo poguglal in našel, kar nekaj različnih receptov. In jasno to je treba probat.
Najprej lov za IceMakerjem v BTCju ni sploh: lan smo jih dobili novembra. Ja kdo pa novembra to rabi, ko je minus zunaj ( mogoče kdo kupi za poročno darilo )
Na internetu je na prodaj, sam traja da dobiš, torej ostane samo še Črnuče center tehnike. Imajo, super.
Sestavine za paradajzev sladoled:
češnjev Paradajz, med, mleko, sladka smetana, limona, želatina.
Vse skupaj se zmiksa z mutipraktikom, preliješ v ohlajen ajsmejker in mešaš skor pol urce.
Sladoled na pogled ne kaže da je narejen iz paradjzev.
Okus - če ne veš iz česa je se zdi čuden - ne uganeš.
Naredili in pojedli smo ga. Če ga bom še kdaj naredil pa še ne vem, obstaja še veliko slastnih sladolednih receptov in ajsmejker je pripravljen …
Ko ima hudič mlade jih ima velik.
Zjutraj zamudim vlak za minutko, samo pomahal sem mu.
Ok, grem za busom, na postaji imajo lep avtomat za karte, bom kar tu kupil,
brez čakanja v vrsti, klik klik pa kartico not pa bo.
Jasno ni Apple windous error, grem v vrsto.
kupim karto
A bi lohk vi na karto napisal, s katerega perona gre?
Medtem ko iščem kje stoji moj bus, se on lepo odpelje. Stojim na postaji in čakam in čakam, na bus ki prihaja, saj bo naslednji. Vstopim, kupim že tretjo karto danes in se peljem.
A to še ni konec zgodbe, ključe od avta imam doma!
Torek 16.02 grem iz službe, saj je dan za igralne urice z sinom, katerega vidim dvakrat tedensko. Pridem iz službe na paririšče in tole:
Sranje en me je zaparkiral!!! Ma#!§%%$#!!% Probam se nekako izmotat, mogoče bo šlo. Motam gor dol, malo levo, Rssssssk se sliši, s prednjim delom sem zadel v skalo. Sranje, ne bo šlo.
Slikam avto in s telefonom nazaj po firmi, čigav je tale. Noben ga ne pozna, ja med 400 zapollenimi, kje naj ga najdem? mine pol ure, pokličem domov, danes me ne bo. Štiriletnik je zelo žalosten ker ne bo očka, jaz pa tudi. Popoldanska izmena konča ob desetih naj čakam al kaj?
Ura 16.45, grem v pisarno na internet pogledat kdaj gre vlak iz Ivančne Gorice v Ljubljano. Ja jasno zdele 16.51, nebom ga ujel. Naslednji šele čez eno uro. Mogoče bo kak avtobus ali pa na štop, pa bo.
Prijazni sodelavec me je peljal domov. Hvala. Domov pridem 17.55, uro in pol kasneje kot običajno.
Avto ostane v Ivančni gorici, Me prav zanima če bo počakal, ali bo v enem kosu? Jutri zjutraj z vlakom, zbudilka za ob 5.50 vlak gre ob 6.33, pol pa lahko še eno urco spim na vlaku.
Vprašanje, kaj pa drugič, ko me spet kdo zaparkira?
1 spustim gume
2 razbijem šipe
3 počakam lastnika in ga užgem okol kepe (to je sicer uredu če se ti ne mudi)
4 sovjetski minister Vladimirj Mihajlovič Molotov je imel dobro idejo, sam nimam sabo nobene flaše…..
Letos sem šel spet jadrat po dolgem času. Prvomajsko jadranje ali prvo majsko? Prvo majsko, ja je bilo ker smo bili prvega in prvič maja?? Ne neki ne štima, šli smo že aprila, torej prvo aprilsko, ne, bil je 26. april in ni bila prvoaprilska šala. No za prvomajske praznike je bilo.1 Ekipa: tokrat samo štirje, majhna jadrnica Elan 333. Dosti imam organizacij jadranja, za večje število ljudi2. Dve barke 17 oseb, je preveč. Ena barka 8 oseb, ja sam pol ni tok velkih piskrov, pa pomivat je treba več krožnikov. Spečt preveč palačink, imet večje zaloge pijače in pijače. Konkurenca je naredila svoje. Vse charter agencije se grebejo, da bi pridobile čimveč gostov z raznimi triki, popusti… Ko sem prišel na jadrnico, sem prvič videl, da so ble postelje pripravljena za spanje in ni bilo potrebno pripravljat posteljnine. V agenciji so mi pri prevzemu barke takoj dali prospekte, kje se dobro je, katere marine so poceni… no pa jim ni treba vedno verjet.
Torej majna ekipa: skiper (jaz) prvi oficir in 2 članici posadke. To je bilo pravo dopustniško jadranje, lepo počasi, nikamor se nam ne mudi, zjutraj ni vstajanja ob 6.00 in podobnega. Ob 9h zajtrk, kava in travarica v najbližjem bifeju. Trgovina svež kruh, nova zaloga paradajza, pa gremo naprej.
Prepis iz ladijskega dnevnika:
Prijazni prodajalci na Tržaški cesti so mi ga posodili. Imel sem ga na testu za nekaj dni.
Prvi vtis: Res je lep, majhen, lahek, prav tak za pod pazduho in na pot. Tipkovnica prave velikosti, ekran zadostuje mojim potrebam za delo na poti. (internet, mail…) Ima vse kar imajo veliki.
Od začetka mi ni bilo jasno, kako bom brez reže za CD/DVD ja pa gre. Brezžično omrežje imam doma in v službi. Na enem od velikih mekov vklopiš DVD / CD sharing pa je, čisto enostavno.
Spravil sem ga v kuverto, in spraševal če verjamejo, da je notri prenosnik.
Izjave zaresnih zagrižencev PCjev in Oken:
- To pa je res pravi prenosnik
- A mi nisi mogel pokazat prej, sedaj sem že kupil ….
- uuuu kok je lep, jaz bi tud takega imela
Testiral tudi tam kjer ni wireles omrežja z Simobilovim mobilnim internetom.
V mojem letnem proračunu, sem odprl novo stroškovno mesto. Se mi zdi, da ga nujno rabim.
Za nakup se obrnite na prodajalca:
EPL www.epl.s
Luka je že velik fant, danes je upihnil četrto svečko.
Pravi, da bo kmalu 5.
No še malo bo treba počakat, na miklavža, božička, dedka mraza, veliko noč pa bo.
Vedno veš, da bo prišel nekoč tisti čas, ko se moraš posloviti. Vem težko je bilo že, ko sem moral dat psa na inekcijo po 13h letih. Veš, da mu bo tako bolje, da ne bo več trpel, da mu bo boljše v pasjih nebesih, pa vseeno ti je hudo, teško je. Čeprav je bil samo pes, dobiš solzne oči, bil je družinski član.
In spet je tu, tak dogodek. Z njim sem preživel veliko let, veliko dobrega, tudi kaj neprijetnega. Toda čas je prišel, treba se je posloviti od njega, star je že, še vedno miga sicer bolj počasi, malce hrope, zvečer ko sva sama, brez glasbe v ozadju, ga slišim, vedno glasnejši je. Vseskupaj je neprijetno, moteče. Čeprav sem dobro skrbel zanj, mu vsake toliko kupil kak priboljšek, kaj novega, da ga razveselim in opogumim, da bi bilo tudi meni lažje ko sem z njim.
Toda nič mu ne pomaga, ure so mu štete, preživlja zadnje dneve, ne moreš se ga kar tako znebiti. Tudi ko kupiš novega, ju pustiš skupaj privezana, da bosta malo skupaj, da se naučita česa, predvsem novi se mora učiti od starejšega, bolj izkušenega. Da se jaz in ostali privadimo, na bolj poskočnega, živahnega, ki (še) ne hrope, diha lepo umirjeno. Ja mlad je še in vse gre lažje.
Tudi sam se počutim ob njem mlajšega, vse se dogaja hitreje, ni mi ga treba čakat, hiter je. Ni čisto enak, je iste vrste, sta sorodnika, izhajata iz iste družine in tudi ubogata na iste ukaze. Nov je večji, ko ju postavim skupaj, stari zgleda prav nebogljeno, čuden je, smešen kaj vem, kako bi ga opisal.
Pa vendar je bil vsa leta najbolši, zvest prijatelj, sploh si ne moremo predstavljat življenja brez, vse bi bilo dolgočasno, temno…. ja ne vem kaj bi brez.
Še nakaj dni, uric, minutk in ostane samo novi.
Vesel sem, to sploh ni žalostno, drugače je treba gledat - pozitivno!
Stari ostane samo še kot spomin in na fotografiji. Slikal sem ju skupaj, to je njuna zanja in edina skupna slika. Da ju še predstavim, če slučajno nebi opazili razlike: na vaši desni je stari na levi novi.
(Klikni na fotoografijo za povečavo)
DESNI: stari - PowerMac Dual 1.25 PowerPC z 1.5 GB RAMa, diskom 2x 120 GB
LEVI: novi - MacPro 2 x 2.8 Ghz Quad-Core Intel Xenon z 6 GB RAMa in skoraj 1TB diskovja.
Pošljem ga v dom starejših Mekov, kjer bodo medicinske sestre, strežnice in ostalo osebje lepo skrbeli zanj do konca njegovih dni.
Tole je drugi del izleta v Blejski Vindgar. Na koncu Vintgarja smo se povzpeli na hrib, ker sem hotel slikat Vintgar iz mosta.
Na vrhu hriba, je na koncu mosta tudi tunel, ki je kar nekako vlekel vase in smo šli pogledat na drugo stran. Dober kilometer v čisti temi, vidiš samo svetlobo na drugi strani, ki je z vsakim korakom večja.
Celo pot je prisoten strah, kaj če pride vlak. Takoj na drugi strani tunela je želežniška postaja Podhum, na kateri stoji ženska, ki nam pove, da čez 4 minute pride vlak. No torej nas ni povozil. Želežniška postaja ima tudi svoj bife, kjer smo se odžejali s hladnim pivom in odpočili. Potem pa kar okrog hriba, nazaj na parkirišče Vintgarja.
admin | 
06 20th, 2008| 
