Ljubljana, še preden začnejo kuhat kavopo lokalih.
Da je to svinjarija je že res, a še večja je, da tud kapljica jegrčka ni ostala.
Ljubljana, še preden začnejo kuhat kavopo lokalih.
Da je to svinjarija je že res, a še večja je, da tud kapljica jegrčka ni ostala.
Sobota se je začela z dežjem, a se je zjasnilo v momentu, ko sem odšel od doma v mesto v rumenih škornjih in jadralski dežni jakni. Ker sem kot star tabornik pripravljen na vse, sem škorne kamlu zamenjal s supergami iz nahrbtnika in po kavi zbasal še jakno vanj. Prav lepo je videt svojo senco, ki jo je povzročila tista svetla stvar na nebu, ki smo jo že vsi čakali.
Tudi prodaja marel se je z prvimi sončnimi žarki ustavila. Nekateri so jih še sušili na soncu preden jih pospravijo.
Na Prešernovem trgu je bil festival bosanske hrane, in sem si privoščil krompirušo in za sabo še zeljanico, baklavicam sem se raje odpovedal, da ne poči trebušček.
Seveda, se obisk tržnice ne more končat brez nakupa vsaj malo paradajza.
Popoldanski del sonca sem izkoristil še na sprehodu v Tivoliju, kjer sem si s težavo prisvojil prosto klopco ter s knjigo in slušalkami v ušesih opazoval kako prihaja vedno več ljudi na sevž zrak lovit sončne žarke.
No končno sem le si kupil rumene gumjaste škorne. Kot je bila želja že nekaj časa, le odločit se je bilo treba. Po temeljiti raziskavi sem se odločil za Hunter, ki niso ravno poceni, so pa fajn, udobni in mehki. Tudi avto se da vozit z njimi. Našel sem jih na Čopovi, kjer mi je prijazna prodajalka moje čevlje spravila v vrečko in sem lahko odšel obut v škornih na tržnico v dežju.
Z mojim nakupom rumenih škornov za dež se siguno začenja obdobje sončnega vremena. Vseeno sem si privoščil sprehod – čofotanje po lužah. Vse to sem tudi posnel in s tem stestiral še video na fotoaparatu Sony RX100 o katerem sem že pisal.
Ima vse elemnte nekega tradicionalnega velikonočnega zajtrka: šunka, jajce, hren, za dodatek še olivo, sir in paradižnikovo omako, seveda tudi zajtka ni brez kruha, tudi del pizze je testo, podobno kot kruh. Letos nisem pojedel nobenega pirha, potice, koščka šunke, čokoladnega zajca niti kinder jajčka.
Nisem veren in me velikonočni prazniki ne zanimajo, letos sem še posebej nastrojen proti cerkvi, zaradi slabih izkušenj z verno osebo. V času velike noči se je praznovalo že pred prihodom krščanstva, kot “poganski” praznik. Praznovanje izvira iz starih Asircev in Babiloncev, ki so v tem času slavili boginjo Ištar – Ishtar. Boginjo seksa vojne, ljubezni, plodnosti, (v rimski mitologiji to vlogo prevzame Venera) zato je ta praznik vezan na luno. Praznuje se na prvo nedeljo po pomladni polni luni.
Kot neveren bi verske praznike zamenjal za stare 2. januar, 2. maj, 29 november.